VENETI IN SLOVENSKA ZGODOVINA

Anton Škerbinc

Ko govorimo o slovenski zgodovini je treba razumeti, da obstojata dve, uradna in neuradna. Uradno zgodovino so nam napisali tujci v 19. stoletju in sicer tako, da opravičuje njihov odnos do Slovencev skozi stoletja, odkar je bilo slovensko ozemlje (Karantanija) v letu 745 priključeno k vzhodnofrankovskemu kraljestvu. Ta zgodovina sloni predvsem na dveh umetno zamišljenih teorijah, in obe sta brez arheoloških ali dokumentarnih dokazov. Prva, da so se Slovenci poselili v svojih dednih deželah v 6. stoletju po Kr., in druga, da so Južni Slovani. Ker sta obe brez znanstvenega temelja, sta se ohranili le s pomočjo raznih političnih prijemov, bodisi v časih dunajske ali beograjske uprave.

Tudi vse ostale sestavine slovenske zgodovine so bile tako urejene, da so podprle to dvokrako uradno osnovo. Večina slovenskih izobražencev je vse to sprejela kot da je znanstveno dokazana resnica.

Kljub vsemu pa so bili med Slovenci tudi ljudje z drugačnim gledanjem na zgodovino in z drugačnimi zaključki. Po njihovih ugotovitvah so bili naši predniki prastaro domače prebivalstvo srednje Evrope. To je takozvana teorija avtohtonosti. Tudi dognanja italijanskega raziskovalca Guiseppe Sergi-ja spadajo sem, on je smatral Slovence za domoroden narod in potomce Venetov. Na takih osnovah se je postopoma izoblikovalo to, kar danes lahko smatramo za neuradno slovensko zgodovino.

Da so Veneti že zdavnaj del slovenskega naroda je prišlo do posebnega izraza, ko so dr. Jožko Šavli, akademik Matej Bor in pater Ivan Tomažič objavili svoje raziskave v knjigi Veneti: naši davni predniki (1989). Jedro njihovih stališč je: 1) Slovenci so živeli v svojih deželah davno pred domnevno poselitvijo v 6. stoletju, 2) ime Veneti se nanaša na Zahodne Slovane, 3) Slovenci so njihovi potomci, 4) venetski in slovenski jezik sta sorodna.

Znano je, da so grški in rimski pisatelji (Homer, Herodot, Tacit, Plinij) za Slovane uporabljali imena Henetoi, Uenetoi, Enetoi in Veneti. Iz teh imen so se pozneje razvili dodatni sinonimi kot Vinidi, Venedi, Vinedi, Winidi, Wendische, Windische.

Venetska zadeva je znatno pridobila na pomembnosti, ko je v Kanadi leta 1996 izšla knjiga Veneti: naši davni predniki v angleščini pod naslovom Veneti: First Builders of European Community, izdal jo je pater Tomažič. Od takrat se širi blizu in daleč med angleško govorečimi. Veliko univerz kjer imajo oddelke za slovanske študije in genetiko, imajo sedaj knjigo Veneti: First Builders… Na razpolago je tudi v raznih javnih knjižnicah mest in velemest, v knjižnicah raznih združenj in drugod, tudi v državni knjižnici Kanade in knjižnici kongresa v ZDA.

V njej je veliko navedb o sorodnosti med Veneti in Slovenci. Nekaj primerov, “Fredegarii Chronicon (leta 623) uporablja ime Winidi za Slovence, 'Sclavi coinomento Winidi' tudi 'Venetii' in 'Vinidi,' celo 'Vandali' in 'gens Wandalorum,' njihovo deželo imenuje 'marca Winidorum'” (str. 9). Slovenski knez Valuk je “Walucus dux Winedorum” (str. 144). Avtor Vitae S. Columbani, govori o “deželi Venetov, ki se tudi imenujejo Slovani (Termini Venetiorum qui et Sclavi dicuntur).” On te Slovane ni poznal kot nove priseljence (str. 464). Sv. Kolumban je leta 600 nameraval širiti krščanstvo med Veneti v Noriku, sedanja Avstrija. Že samo to je močan dokaz, da so bili Veneti slovanskega izvora, neglede kje so živeli, v Alpah, na panonski nižini ali ob Jadranu in še drugod.

Leta 1551 je slovenski pridigar in pisatelj Primož Trubar, izdal slovenski katekizem z naslovom Catechismus in der Windischenn Sprach, torej takrat med nemško govorečimi ime Slowenen za Slovence še ni bilo v rabi.

Uradni zgodovinarji pravijo, da je bil pred prihodom Slovanov prostor sedanje Avstrije naseljen z polatinjenimi Kelti. Ne povedo pa zakaj bi to domače ljudstvo, katero je bilo že nekaj stoletij pod rimsko upravo in na znatno višji stopnji kulture in znanja obrambe, brez bojev sprejelo slovanska krdela za svoj vodilni sloj, sprejelo njihov jezik in običaje. To je neverjetno. Pridobiti ves prostor od Jadrana do Donave brez velikih bojev je nekaj nemogočega. Toda niti eden od starih piscev ne omenja bojev. Zakaj? Verjetno ker bojev ni bilo. Domače kmečko ljudstvo niso bili polatinjeni Kelti, ampak Slovenci, oziroma njihovi predniki. Nemci so jih imenovali Windische.

Tukaj se ponuja vprašanje zakaj zgodovinarji vselej iščejo rešitve pri Keltih, in nikdar pri domačih Slovencih. Če so bili Kelti prvotno prebivalstvo sedanje Avstrije, zakaj pa niso tam namesto slovenskih, keltska krajevna in ledinska imena? Eden od redkih avstrijskih profesorjev, ki obravnava to tematiko pravi, “Vsa krajevna imena do črte med Linzom in vzhodno Tirolsko, ki vsebujejo kakršnekoli slovanske prvine — in teh je izjemno veliko — so po izvoru ne “slovanska,” ampak koroška, se pravi slovenska…V resnici so to slovenska imena in jih je ogromno, vse do Donave na severu.”

Omembe vredno je tudi to, da se neuradna zgodovina dobro dopolnjuje z genetiko. Žal pa ta še ni v splošni rabi niti pri arheologiji niti pri zgodovini. Zakaj? Genetika je veliko bolj točna znanost, in če bi jo zgodovinarji uporabljali brez politično pogojene izbire, bi hitro ugotovili da je zgodovino srednje Evrope treba pisati na novo. Knjiga Veneti: First Builders…je bila že večkrat citirana v genetskih revijah, kot je mesečnik Annals of Human Genetics, University College, London.

Naš rojak Jože Škulj v Kanadi, že vrsto let preučuje poleg Sankrta tudi genetiko, in je zbral veliko podatkov, ki se nanašajo tudi na Slovence. V njegovem spisu Etruščani, Veneti in Slovenci pravi, da “obstoja genetska kontinuiteta med starimi Etruščani, Veneti in današnjimi Slovenci. Obstojajo genetski dokazi, da so Slovenci domorodni v svojih deželah in v sorodstvu z genetskimi informacijami mtDNA 2,500 let starimi etruščanskimi okostnjaki. Sinteza rezultatov Vernesi et al, in Malyarchuk et al, kaže na to, da sedanji Slovenci nosijo več etruščanskih mtDNA HVS1 haplotipov kot pa Toskanci [domnevni potomci Etruščanov]. Dvakrat več… namreč, CRS, 16261, 16223, 16311. Te so našli v okostnjakih iz krajev Adria, Magliano/Marsiliana in tudi Volterra.”

Venetske študije so dobile dodatno širino, ko je leta 1999 v Kanadi izšla knjiga Adieu to Brittany, njen avtor Anthony Ambrozic razlaga svoje raziskave napisov stare Galije, predvsem iz pokrajin kjer so pred rimsko zasedbo prebivali Veneti. Prvi in drugi del vsebujeta več kot štirideset napisov, strokovnjaško obdelanih z pomočjo slovenščine, njenih narečij in drugih slovanskih jezikov. Tretji del pa vsebuje pregled neštetih ledinskih imen z slovanskimi prvinami, imena otokov, rek, gora, ravnin, itd. Leta 2000 je izšla njegova druga knjiga, Journey Back to the Garumna, ki nadaljuje isto tematiko ampak v vseh ozirih bolj razširjeno. Njegova tretja knjiga, Gordian Knot Unbound, je izšla leta 2002. Ta vsebuje njegovo delo na frigijskih napisih iz Male Azije, napisih iz Trakije, dešifracijo napisov “Spada di Verona,” in “Plumergat” ter druge.

Naj še omenim, da so bile v Sloveniji od leta 2001 štiri konference ciklusa “Korenine slovenskega naroda.” Domači in tuji raziskovalci so predstavili veliko število referatov. Obravnavala so se vprašanja kot: Sodobna teorija kontinuitete, Veneti predniki Slovanov, Sorodnost med indo-arijskimi in slovanskimi jeziki, Veneti v Panoniji, Jezikovne povezave med Baski in Slovani. Peta konferenca je v pripravi za poletje 2005.

Boswell, BC, Canada – anton@kootenay.com